|
VESOLJSKI TAKSI
Nekega večera, bilo je že proti koncu delovnega dne, je taksist Jože Vozni hotel odpeljati avto v garažo. Prav nič ni bil zadovoljen z zaslužkom tistega dne. Imel je same sitne stranke, neko žensko je moral odpeljati v trgovino in jo čakati petinštirideset minut. Po vsem tem pa mu je policist odmeril še globo. Vračal se je domov in opazoval pešce. Če bi ga kdo ustavil in se hotel peljati v isto smer, bi imel plačano vožnjo do doma. In res…
|
...neki čudni tip ga je ustavil. Iz glave so mu rasle roke in imel je predolgo obleko. Rekel je: »Prosim zapelji me na kraj, kjer vzletijo rakete.« Taksist Jože je tipa odpeljal, kamor je hotel. Tip pa ga je spet nagovoril: » Poslušaj, Marsovec sem.« Jože je osupnil. Marsovec je nadaljeval: »Poglej nimam denarja, nekaj pa ti lahko naredim.« Pokazal je na taksi. »Lahko ga naredim takega, da bo letel.« Posul ga je s čarobnim prahom. Jože je vse to videl, a ko je hotel spregovoriti, je Marsovec že izginil. Jože se je usedel v taksi in odpeljal v vesolje. Tam je prevažal prijazne Marsovce. A nobeden na zemlji ni vedel, kaj se je zgodilo. Nobeden človek Jožeta ni več videl.
Luka Škodnik, 4.c
(Literarni krožek)
|
|
|
04/10/09 - Erika Grosar
|
šolsko leto 2008/09
